V naš vrtec le malokdo pride peš, saj se večina staršev in otrok pripelje s svojim avtomobilom. A krajše razdalje se lahko prevozi s kolesom. To ni tako enostavno, ker je na cesti veliko prometa. Mi smo še majhni, zato se sami po cesti ne smemo voziti s kolesom. Obvezni del kolesarske opreme je čelada!

Naše šolsko igrišče so zasedli šolarji, ki so s kolesi vozili mimo postavljenih ovir. Prosili smo učiteljico Sabino, če se lahko še mi malo vozimo. »Kaj, s kolesi?« je vprašala. »Ne! S skiroji!« In smo se. Počasi, previdno in ponosno, da nam je uspelo!

Veliko o varnosti v prometu, predvsem nas peščev, je povedal policist Janez, ki nas je obiskal v vrtcu. Nadeli smo si rumene rutice (podarila nam jih je Občina Črnomelj ob Tednu evropske mobilnosti), se postavili v kolono po dva in dva. Policist nas je popeljal na sprehod po Dragatušu. Tu je cesta ozka, brez pločnikov, prometna. Ker smo še majhni, se moramo vsakemu mimovozečemu avtomobilu umakniti na rob ceste in mirno počakati, da avtomobil odpelje mimo nas. Zebro, tiste bele široke črte na cestišču, po katerih prečkamo cesto, seveda vsi že poznamo. Preden prečkamo cesto, moramo pogledati levo in desno. V kolikor ne vidimo avtomobila, varno prečkamo cesto z dvignjeno roko. Tokrat se je na glavni cesti, pred zebro, ustavil avtomobil. Seveda smo nekateri obstali kar sredi zebre, kar tam na cesti, in opazovali avtomobil, ki se je ustavil in čakal, da bomo vsi odšli na drugo stran cestišča, varno na pločnik. Policist Janez nas je opozoril, da se, ko prečkamo cesto, ne smemo ustaviti, ne smemo teči, temveč normalno gremo po zebri na drugo stran ceste, avtomobil bo počakal. So pravila, ki jih moramo za varnost nas vseh v prometu upoštevati vsi, tako mali, kot veliki.  

Teden mobilnosti smo zaključili z daljšim pohodom. Iz vrtca smo odšli takoj po zajtrku. Kot je rekel Timotej: »Zgubili se bomo v megli.« Res, vidljivost je bila zaradi megle majhna, a to nas ni oviralo, da se ne bi po poljski poti podali do Podloga in nazaj proti vrtcu po cesti. Bili smo utrujeni, a smo se veliko smejali, se pogovarjali. Opazovali smo, kako se megla dviga in nam odkriva hribe v daljavi, ki so bili že obsijani s soncem. Opazovali smo jesensko pokrajino, videli smo ovce, konjička in dočakali, da se je megla razkadila. Hana je rekla, da več ne more. »Vidiš, tam je naša šola, tja moramo priti, » jo je potolaži Bor. Zapeli smo pesmice, ki jih poznamo, malo korakali in tako prišli pred našo šolo. Veseli, da smo prehodili za nas kar dolgo pot in naredili nekaj dobrega za svoje zdravje in počutje.

Saj vemo, da se na Podlog lahko pripelje z avtomobilom, a sprehod ti da veliko več možnosti za opazovanje narave, lahko se kaj novega naučiš, se s prijatelji  družiš, smejiš. Lahko tečeš in dihaš svež zrak. Zavohaš svežo pokošeno travo … vonjave, ki jih tam na cesti ni. Izpušni plini avtomobilov onesnažujejo naravo, njihov hrup prežene ptice, živali. Res smo še majhni,  a vemo, da mami in ati potrebujeta avtomobil. Vemo pa tudi, da je lepo oditi peš na daljši sprehod.

Zdaj zori kostanj. Starše bomo prijeli za roko in jim rekli: »Pojdimo v gozd peš. Bosta videla, da bo lepo. Avtomobil pa pustita doma!« Želimo si in upamo, da nas bodo starši poslušali.

 Otroci iz skupine Muce z vzgojiteljicama Vladko in Barbaro